Naša slovenska potica v Vršcu

Udeležili smo se manifestacije Naša slovenska potica v Vršcu.

Že 9. leto zapored so v Vršcu gostili člane iz slovenskih društev po Srbiji na prireditvi in izbiranju najboljše pečene slovenske potice. Organizatorji so se potrudili, da so se gostje počutili dobro. Po pozdravnem nagovoru predsednice Jadranke Bugarinov so ogodek popestrili še s kulturnim in zabavnim programom.

Za Društvo Sava je potico spekla članica Svetlana Lenasi Antohin. Prvo mesto je pripadlo članici Društva Slovencev iz Zrenjanina, drugo mesto članu Društva Slovencev iz Leskovca, tretje pa članici Društva Slovencev iz Rume. Vsem nagrajenim in sodelujočim, zlasti pa naši Svetlani iskreno čestitamo!

POTICA

V Društvu sem slišala, da smo povabljeni na tradicionalno prireditev Naša slovenska potica, ki ga organizira Društvo Slovencev Kula v Vršcu.

Takoj sem se javila za druženje. Dan pred odhodom mi je Tatjana javila, da pot odpade, ker ni nikogar, ki bi spekel potico. Bilo mi je žal. Tekom dneva sem razmišljala, kaj storiti. Ta dan sem imela veliko obveznosti in zato malo časa. A popoldan pred napovedano prireditvijo sem se odločila, da se v peki prvič preizkusim kar sama. Javila sem Tatjani, da se bom srečanja udeležila, če bo peka potice lepo uspela.

Tako so se začele moje kuharske težave in podvigi. Po recepturi s spleta sem kupila ves potrebni material in okoli devetih zvečer začela s pripravo. Kvas je pripravljen stal, nič se ni dogajalo z njim. Med čakanjem sem pripravila nadev. V strahu, da bo vse skupaj prepozno, sem dala kvas v mikrovalovno pečico. Takrat pa se je zgodilo: kvas je vzkipel in napolnil celo pečico. No, od viška ne boli glava, pravijo starejši. Okoli priprave testa, mešanja in gnetenja in valjanja, sta mi pomagala sinova Matej in Andrej. Cela družina je bila bela od moke. Med razvijanjem testa se je le to kar večalo in večalo. Težko smo ga ukrotili in namestili v pekač. Matej je začel z mazanjem nadeva, a kadar človek hiti, od tega nobene koristi. Nikakor ga ni uspel lepo razporediti. Ko smo uspeli, so bili pripravljeni trije veliki kosi še surove potice.

Ob pol petih zjutraj sem v velikem pričakovanju in malo strahu postavila model s potico v pečico. In čakala.

Juhu, uspelo nam je! Potica se je lepo dvignila in zlato rjavo zapekla. Javila sem Tatjani, da je potica pečena in da sem pripravljena za odhod.

V Vršcu me je čakalo presenečenje. Tam sem izvedela, da je prireditev pravzaprav tekmovanje v peki najboljše potice! Tega nisem vedela. Od treme so se mi šibila kolena.

Za pripravo in sodelovanje na tekmovanju sem prejela Diplomo. Druženje je bilo prijetno, lepo smo se imeli.

Avantura naše družine je bila dobro sprejeta, predstavitev našega Društva pa uspešna.

HURA ZAME!

Svetlana Lenasi Antohin