PREDAVANJE DR MARKA SIMONOVIĆA IZ UNIVERZE V NOVI GORICI

Dr Marko Simonović, ki je januarja letos z Nizozemske prestopil na Univerzo v Novi Gorici, je svoje predavanje začel s kratkim pregledom jezikovnih značilnosti svojega novega okolja. Spregovoril je o zvenečem soglasniku, ki ustreza knjižnemu glasu g, o naklonskem podvajanju (v Meni mi je to všeč) ter o razširjanju šumevskosti na glas s (npr. v besedah slišati in smešno, ki se izgovarjajo kot šlišati in šmešno). Predstavil je tudi večjezičnost Nove Gorice in sosednje italijanske Gorice, v katerih vsakodnevno sliši slovenščino, italijanščino, angleščino, furlanščino, albanščino in tudi jezik našega beograjskega vsakdana.

Predavanje je nadaljeval s predstavitvijo prednosti znanja obeh naših jezikov. Obravnaval je kako več kako jezikovnih tako nejezikovnih resničnosti, ki jih zaradi naše dvojezičnosti lahko zagledamo z različnih zornih kotov. Prva je bila že omenjeni jezik našega beograjskega vsakdana, ki iz slovenske perspektive pogosto ni razločljiv od jezikov, ki jim danes uradno pravimo hrvaščina, bosanščina i črnogorščina. V Sloveniji ta skupni jezik poleg že znanih izraža tudi skupno identiteto priseljencev iz “južnih republik”. Simonović je govoril tudi o projektu Deklaracije o skupnem jeziku, v katerega je bil tudi sam vključen in o (žal skromnih) dosežkih Deklaracije. Družbena resničnost, ki ji je posvetil največ pozornosti je bil koncept zamejstva (kulturnega in jezikovnega sveta slovenskih staroselcev v Italiji in Avstriji), ki je zelo prisoten v Sloveniji in nima ustreznice v tukajšnjem kontekstu. Nekje na meji med jezikovnim in družbenim je pa koncept zbornega jezika, “stroge” različice knjižnega jezika, ki se v Sloveniji ne uporablja v dvosmerni komunikaciji. Zanimivo diskusijo je sprožila opazka iz občinstva, da so vsa učna gradiva za slovenščino kot tuji jezik prav v zborni slovenščini ter da je slovenščina v kateri je Simonović predstavljal zelo daleč od zbornega in mogoče celo knjižnopogovornega jezika.

Na koncu je Simonović predstavil možnosti študijev na Univerzi v Novi Gorici. Slišali smo o majhni, mladi in ambiciozni univerzi, z idealnim razmerjem med številom profesorjev in študentov (1:3), zadostnimi nastanitvenimi kapacitetami in brez šolnin za državljane bivših jugoslovanskih republik za veliko večino programov. Simonović je izpostavil tudi visoko stopnjo zaposljivosti diplomantov in možnosti izmenjav in praks v tujini (do 12 mesecev). Na koncu je Simonović odgovarjal na vprašanja številnih zainteresirancev.